Pravica do umetne prekinitve nosečnost in pravice, ki jih pri tem imaš, so v Sloveniji določene z ustavo in zakoni. Poznavanje zakonskih določb in razumevanje zapisa v Ustavi RS sta lahko tesno povezana z našimi konkretnimi izkušnjami. Že samo zavedanje, da ta določila obstajajo, ti omogoča, da zahtevaš drugačno obravnavo in da pri nekaterih stvareh tudi vztrajaš. Pravice ti najlažje kršijo, če jih ne poznaš.
Ker se o pravici do svobodnega odločanja o rojstvu otrok in izvedbi splava v naši družbi ne govori pogosto, ženske pogosto ne vedo, kaj jim v postopkih pripada ter kaj vse lahko od zdravniškega in drugega medicinskega osebja pričakujejo oziroma zahtevajo. Tu smo, da pri tem pomagamo.
»Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno.
Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.«
(Uradni list RS, št. 33/1991 z dne 28. 12. 1991: 55. člen URS)
Svobodno odločanje o rojstvu otrok je v Sloveniji vpisano v ustavo, iz katere izhaja zakonodaja, povezana s pravico žensk, da se svobodno odločajo tudi za umetno prekinitev nosečnosti. Pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok pa zajema še druge pravice, ki so ključne za njeno uresničevanje in svobodno načrtovanje prihodnosti. Da ne bi bilo dvoma o pomenu 55. člena, ki ustvarja podlago za nadaljnjo, podrobnejšo ureditev področja v zakonu, je Ustavna komisija dodala pojasnilo:
»Svoboščina iz 55. člena zajema tudi pravico človeka do ugotavljanja in zdravljenja zmanjšane plodnosti, do preprečevanja zanositve, kar obsega kontracepcijo in sterilizacijo, ter pravico žensk do umetne prekinitve nosečnosti. Država zagotavlja dostopnost zdravstvenih in drugih storitev za uresničevanje teh pravic.« (Nastajanje slovenske ustave: izbor gradiv Komisije za ustavna vprašanja (1990–1991), II. zvezek)
Pravica do umetne prekinitve nosečnosti izhaja iz Ustave Republike Slovenije, ki določa, da je odločanje o rojstvih otrok v Sloveniji svobodno. To pomeni, da država s svojimi politikami in pravnimi instrumenti v odločanje o rojstvu otroka ne posega neposredno. Prav tako Ustava nalaga državi pozitivno obveznost, da zagotovi ustrezne zdravstvene, kadrovske, socialne (…) razmere za uresničevanje te pravice.
Umetna prekinitev nosečnosti se opravi na zahtevo razsodne nosečnice, če nosečnost ne traja več kot 10 tednov. Zahteva za prekinitev se šteje tudi kot izjava volje za opravitev posega, skupaj z zahtevo pa mora biti priložen tudi izvid o trajanju nosečnosti.
Mladoletna oseba o splavu odloča samostojno, za poseg ni potrebno soglasje staršev ali skrbnikov. Praviloma zdravstvena institucija o posegu obvesti njene starše/skrbnike, a pri tem obvestilu upošteva željo nosečnice. To pomeni, da zdravstveni zavod lahko obvesti njene starše ali skrbnike, samo če mladostnica to želi in se strinja.
(17. do 30. člen, Navodila za izvrševanje ZZUUP)
Kadar nosečnost traja več kot 10 tednov, so tveganja za zdravje nosečnice večja in je pravica do svobodnega odločanja o splavu omejena. O posegu odloča komisija prve stopnje, ki lahko zahtevo nosečnice zavrne, ta pa se lahko na odločitev pritoži na komisijo druge stopnje, ki mora o zadevi odločiti v roku sedmih dni. Komisiji bosta poseg ocenili z vidika tveganja za zdravje in bosta zahtevo za poseg dovolili le, »če je nevarnost posega za zdravje in življenje nosečnice in njena nadaljna materinstva manjše od nevarnosti, ki grozi nosečnici ali otroku zaradi nadaljnje nosečnosti ali poroda«. (Bahovec, E. Abortus, Lj 1991, str. 135.)
V primeru odobritve zahteve se opravi poseg, po katerem ima pacientka pravico do ustrezne nege in hospitalizacije. Če komisija na 2. stopnji zavrne ugovor zoper odločitev prvostopenjske komisije, je nosečnica napotena na t. i. posvetovalnico za nosečnice.
Zakon (ZZUUP) v 20. členu tudi določa , da so zdravstveni delavci, socialni delavci in zdravstveni zavod dolžni nosečnico seznaniti s postopkom, posledicami in načini izvedbe splava. Pojasnila morajo biti po Zakonu o pacientovih pravicah dana »v neposrednem stiku, obzirno, na pacientu razumljiv način oziroma skladno z individualnimi sposobnostmi sprejemanja informacij, v celoti in pravočasno.« Pojasnilna dolžnost velja tudi s koncem posega, torej tudi o njegovi uspešnosti in morebitnih zapletih.
Spoštovanje pravice do zasebnosti je pomembno tudi pri izvedbi splava. Med posegom so zato lahko navzoči le zdravnica in zdravstvene delavke, ki opravijo poseg. Vse zdravstvene delavke veže tudi varovanje osebnih podatkov pacientk, ki so po naravi stvari zaupni.
Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) ureja pravico do bolniške odsotnosti, ki je ena izmed osnovnih delavskih pravic. V 167. členu (odsotnost z dela zaradi zdravstvenih razlogov) je zapisano, da je »delavec upravičen do odsotnosti z dela v primerih začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe in v drugih primerih, v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju«.
Zdravnice po posegu umetne prekinitve nosečnosti v povprečju priporočajo še do pet dni bolniškega dopusta.
Postopek umetne prekinitve nosečnosti s kirurško metodo je neboleč, saj poteka v kratkotrajni splošni anesteziji, občutki ob splavu s tabletko pa so podobni menstruaciji.
Ne glede na življenjsko zgodbo, družbeni status osebe, razloge, zakaj se je za splav odločila in njeno informiranost, ima medicinsko osebje dolžnost, da postopek izvede varno ter da pri postopku stori vse, da preprečuje ali lajša hujše bolečine, če do njih pride.
V Sloveniji osebam, ki opravljajo splav, pripadajo protibolečinske tablete in druga protibolečinska sredstva. Ta pravica ima jasno zakonsko podlago.
Protibolečinska sredstva lahko zahteva vsaka oseba ob postopku umetne prekinitve nosečnosti, medicinsko osebje pa ji je ta sredstva dolžno zagotoviti. Da so protibolečinska sredstva zagotovljena, opozarjajo tudi informacije za pacientke iz Splošne bolnišnice Novo mesto: »Bolečine bomo blažili z zdravili.«
Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije se je temu zavezala tudi v Kodeksu etike v zdravstveni negi in oskrbi Slovenije: »Delovanje izvajalcev zdravstvene nege in oskrbe mora temeljiti na odločitvah, ki pacientu krepijo, ohranjajo in obnavljajo zdravje ter lajšajo bolečine in trpljenje.«
Pravica do splava in na splošno do izvajanja medicinskih postopkov, tako da se preprečuje in lajša bolečine, je ena temeljnih pravic pacientov in temelj zdravniške etike.
Ugovor vesti je ustavna pravica vseh zdravstvenih delavcev in delavk, ki jo ureja zakon zdravstvenih delavcev. Mogoč je tudi pri izvedbi splava, če po oceni zdravstvenega delavca poseg ni v skladu z njegovo vestjo in s tem ne posega v pravice in svoboščine drugih. Ugovor vesti imajo lahko le fizične osebe, ne pa pravne osebe, kot so zdravstvene institucije, bolnišnice in klinike. O uveljavljanju ugovora vesti mora zdravstveni delavec obvestiti zdravstveni zavod, ta pa mora nosečnici zagotoviti nemoteno uresničevanje pravice. Tako ne sme biti nosečnica deležna nobenih negativnih posledic uveljavitve ugovora. Podobna določba velja tudi za dopustnost ugovora vesti za medicinske sestre in zdravstvene tehnike.
V primeru nujne medicinske pomoči odklonitev pomoči in uveljavitev ugovora vesti nista dopustna.
(Zakon o zdravstvenih dejavnostih (ZZDej), Zakon o zdravniški službi (ZZdr), Kodeks medicinske etike zdravniških sester in zdravstvenih tehnikov)